Miti o sterilizaciji psičk

Mimo naše ambulante že ves teden strumno korakajo četice pasjih Don Juanov, ki si tu in tam malce skočijo med ušesa, nato pa družno nadaljujejo svojo ljubezensko pot. Več kot očitno je v bližini pasja punca, ki s svojimi omamnimi vonjavami v pojatvi nezadržno vabi pasje ljubimce (potencialne očete svojih pasjih mladičkov) od blizu in daleč. Morda je zato na mestu, da preverimo (in ovržemo) nekaj mitov o sterilizaciji psičk, ki še zmeraj krožijo med ljudmi.

Čeprav velikokrat še velja splošno prepričanje, da se mora psička vsaj enkrat v življenju goniti, pa neke smotrne veterinarske razlage za to ni. Prav nasprotno. Izkušnje so pokazale, da psice sterilizirane pred prvo pojatvijo, tako rekoč ne zbolevajo za rakom na seskih, prav tako je pri njih kasneje v življenju izjemno zmanjšan pojav nekaterih drugih bolezni, kot so infekcije maternice,.. Psičkinemu zdravju ob bok pa prinaša nje gonitev za gospodarja še nekaj potencialno neljubih sopotnikov. V mislih imamo predvsem pasje ljubimce od blizu in daleč, ki se utaborijo pred vhodnimi vrati, krvavkaste madeže po stanovanju, seveda pa ne gre zanemariti niti dejstva, da lahko prvi gonitvi sledi tudi nezaželena prva brejost.

Dejstvo, da bi psička imela vsaj enkrat mladičke, prav v ničemer ne pridonese k večji kvaliteti njenega življenja - gledano iz zdravstvenega vidika se lahko psička s spolnim aktom naleze katere izmed bolezni, hkrati pa lahko tudi sama brejost in porod, čeprav sta najbolj naravna življenjska procesa, v določeni meri predstavljata za psičko tveganje.

O spolni identiteti in egu, kot lahko pri ljudeh, pri psih ne moremo govoriti. Prav tako smo lahko gotovi, da naša psička po sterilizaciji ne bo čutila nikakršnega primankljaja, čustvene reakcije ali krize identitete. Vedeti je treba, da našega psa, pa naj bo še tako zvest in bližnji človekov sopotnik, ne moremo človečiti in mu pripisovati dojemanja in lastnosti, ki sicer pritičejo ljudem.

Brejost in kasneje leglo psičke ne spremenita v meri, da bi naenkrat pridobila značajske lastnosti, ki jih ni imela že prej, po naravi hiperaktivna samička bo takšna ostala tudi po porodu. Ubogljivosti in vodljivosti je psičko potrebno priučiti, njun rezultat pa je v rokah lastnika, ne materinstva. Psihično dozorijo psičke ne glede na to ali so sterilizirane ali ne, nikakor pa niso pogoj za njen uspešen razvoj mladički.

Moja psička ne bo več dober lovski ali delovni pes.

Prav nasprotno, veliko steriliziranih psic je odličnih lovk, uspešnih tekmovalk v agilitiju, gorskih reševalk in spremljevalnih psičk. Če smo čisto natančni, pa sterilizacija psice pravzaprav poveča njen lovski instinkt v obdobju, ko bi ji zaradi hormonov misli raje bežale kam drugam - njen fokus bo lahko tako vse leto bolj usmerjen na sam lov in vodnika. Sploh pa velja, da dobrega delovnega psa ne naredijo hormoni, temveč trening.

Brez skrbi, sterilizacija ne bo spremenila psičkinega prirojenega instinkta za varovanje svojega doma in družine, v nekaterih primerih pa je zaradi njihove določene pasemsko pogojene agresivnosti med gonjenjem določene psice celo priporočljivo sterilizirati.

Osebnost naše kosmatinke je v največji meri pogojena z okoljem v katerem živi in z genetiko, ki jo je prinesla na svet, vsekakor mnogo bolj, kot s spolnimi hormoni.

Nesporno je, da sterilizacija nekoliko spremeni metabolizem živali, kar v večini primerov pomeni, da psica za ohranjanje svojih potreb ne bo več potrebovala toliko hrane, kot jo je prej. Drži tudi, da se z leti, ko psihično dozorijo (kar velikokrat sovpada s časom natanko po sterilizaciji), živali umirjajo in posledično porabljajo manj energije, hkrati pa potrebujejo le-te tudi mnogo manj, kot so je za časa rasti. Psička se bo tako zredila le v primeru, če jo bomo hranili preobilno, ob tem pa ne bo deležna dovolj gibanja - ne glede na to ali je sterilizirana ali ne. Enako, kot za debelost, velja prav tako za lenobo. Velikokrat je količina gibanja živali odvisna od lastnika samega in v primeru, da žival ne dobi dovolj možnosti in vzpodbude za gibanje, se dejansko rada poredi in poleni. Še vedno pa velja, da lahko lenobice postanejo tako sterilizirane, kot tudi nesterilizirane psičke.

O poseganju v pasje življenje je prepozno govoriti vsaj za približno petnajst tisoč let, kolikor je minilo, odkar je takratni človek v svoj tabor prinesel prvega pasjega ali volčjega mladička. O korektnosti uporabe termina naravno pasje življenje bi tako lahko razpravljali, dejstvo pa je, da je z udomačitvijo človek prenesel nase tudi obveznosti in prevzel odgovornosti do svojega psa.