Mačja kuga

Najbrž ni ljubitelja mačk, ki ne bi slišal za mačjo kugo in najbrž ni ljubitelja mačk, ki ga ob tem ne bi spreletel srh po telesu. Zlovešč prizvok si to akutno virusno obolenje mačk zasluži predvsem zaradi dveh stvari. Prva je narava povzročitelja, virusa (mačji parvovirus, FPV), ki je razširjen povsod okrog nas in je izjemno nalezljiv ter odporen, saj v okolju preživi tudi leto dni ali celo več. »Do živega« mu ne pridejo ne visoke temperature ne zmrzal, tudi pri razkužilih se je potrebno presneto potruditi, da najdemo ustrezno, saj klasična jod in alkohol nanj nimata pretiranega učinka. Druga značilna in žal temna stvar pa je izrazit odstotek smrtnosti, ki nastopi po okužbi živali. Okužijo se lahko mačke vseh starosti, prognostično (naj)slabši potek pa žal doleti mlajše živali, stare do enega leta.
Virus se v okolje prenaša z izločki okužene živali, mačke pa se lahko okužijo direktno ob stiku z okuženimi iztrebki in slino ali pa posredno iz okolja, igračk, posodic za hrano in vodo. Mačke lahko virus izločajo še šest mesecev po okužbi, okužena mačja mamica pa lahko svoje mladičke okuži že med brejostjo ali kasneje novorojenčke z umivanjem in nego.
Virus mačje kuge je zaradi svoje narave v okolju ves čas prisoten in mačja populacija z njim živi. Odrasle mačke z dobrim imunskim sistemom se lahko okužijo, ne kažejo spremenjenih znakov bolezni ali bolezen poteka blago, večkrat neopazno, hkrati pa virus izločajo v okolje tudi do nekaj tednov. Precej večjo nevarnost predstavlja okužba z virusom mačje kuge za mlade mačke (med dvema in šestimi meseci), za breje samičke in mačke z oslabljenim imunskim sistemom. Mačka, ki enkrat preboli mačjo kugo, ostane imuna vse življenje in se ne more ponovno okužiti.
Virus mačje kuge vstopi v telo skozi gobček ali smrček, preko najbližjih vratnih bezgavk pa v enem tednu hitro napreduje dalje, napade hitro deleče se celice, predvsem tiste v prebavilih, kostnem mozgu in matične celice mačjih plodov v maternici. V kostnem mozgu zavre razvoj vseh belih krvnih telesc in tako obrambne celice, nujne za boj proti infekciji, ne nastajajo. S strani virusa sila premeteno, saj brez belih krvničk mačje telo ne more ustaviti napredovanja virusa in stampedo okužbe po telesu je neizbežen. Poleg belih napade tudi rdeče krvničke in povzroči anemijo, slabokrvnost. V črevesju okužene mačke se pojavijo razjede, zaradi katerih nastopi driska, ki v mačjem telesu povzroči nevarno dehidracijo. Poleg izgube tekočine se v prizadetem črevesju razrastejo nenedolžne bakterije, porušijo zdravo mikrofloro in tako udarijo še na črevesne obrambne linije telesa. Smrt zaradi mačje kuge navadno nastopi ravno zaradi dehidracije telesa in sekundarnih bakterijskih okužb, ki se iz črevesja razširijo v mačji krvno obtok in potem dalje po telesu. Oslabljeni mačji organizem je brez moči tudi proti ostalim virusnim in bakterijskim obolenjem, zaradi česar obolele mačke velikokrat kažejo tudi znake respiratornih obolenj (prehlad, pljučnica) ali nevroloških motenj.
Bolezenski znaki pri okužbi z virusom mačje kuge so nespecifični, a izraziti. Pojavijo se zelo visoka vročina, bruhanje in driska, lahko krvava, ki jim sledi izrazita dehidracija. Obolele mačke izgubijo apetit, so nerazpoložene in umirjene, umikajo se in skrivajo. V primeru, da virus prizadene možgane, so prisotni še nevrološki znaki.
Na prvi pogled so klinični znaki pri mačji kugi podobni številnim drugim mačjim obolenjem, levkemiji, pankreatitisu, mačjemu infekcioznemu peritonitisu (FIP), mačjemu aidsu (FIV) in zastrupitvam, v vsakem primeru pa zahtevajo udaren pristop k zdravljenju. Virus mačje kuge lahko dokažemo s specifičnimi testi (PCR, IFAT), vendar se jih zaradi narave bolezni navadno ne poslužujemo. Mačka, ki pride v ambulanto z izrazitimi gastrointestinalnimi težavami, ki jih spremlja drastičen upad belih krvničk (panlevkopenija) ali anemija, ima visoko vročino in je dehidrirana, se obravnava kot najverjetneje okužena z virusom mačje kuge.
Žal specifičnega antivirusnega zdravila proti virusu mačje kuge ni, zato je cilj zdravljenja ta, da se vzdržuje in ohranja žival pri življenju tako dolgo, da je njen imunski sistem sposoben odgovora in boja z okužbo. Zdravljenja zahteva agresivno tekočinsko terapijo s katero preprečujemo dehidracijo in skrb za vzdrževanje zdrave črevesne mikroflore. V primeru, da so prisotni še drugi bolezenski znaki, se spoprimemo tudi z njimi (bronhitis, pljučnica), za izrazito anemijo pa po potrebi uporabimo tudi transfuzijo.
Obolele mačke ne bodo jedla, zato jih je treba asistirano hraniti, jim odpravljati slabost in bolečino. Zaradi vse potrebne nege in intenzivne terapije bo mačka z mačjo kugo nekaj časa ostala v hospitalu ambulante, sprva, da dobi optimalno nego, hkrati pa zaradi izolacije od ostalih mačk, ki bi jim lahko predstavljala tveganje za okužbo.
Žal je kljub agresivni terapiji mačja kuga pri zelo mladih živalih in tistih z oslabljenim imunskim sistemom večinoma smrtna. Starejše mačke z dobro odpornostjo imajo sicer precej boljšo prognozo, čeprav tudi pri njih, ko enkrat pokažejo izrazite klinične znake, možnosti za preživetje niso dobre.
Mačja kuga je v našem okolju prisotna in edini uspešen pristop k boju proti njej je pravočasno cepljenje mačk. Tega opravimo prvič pri starosti dveh mesecev in nato ponavljamo po protokolu, ki  nam ga priporoča veterinar. Po ustrezni cepilni shemi lahko zaščitimo tudi odrasle mačke, ki predhodno niso bile cepljene.