Vročinski udar, na pomoč!

Čeprav se naslov bere precej teatralno, pa je žal vročinski udar pri psu dejansko sila resno stanje. Pasji organizem ima omejeno sposobnost ohlajanja, ki je z izjemo nekaj znojnic na tačkah in smrčku, v največji meri vezano na dihanje. Tako je vsako stanje, ki ima vpliv na dihanje, v poletnih mesecih morebiten vzvod pregretja organizma. V precej slabšem položaju so zaradi tega kratkogobčni psički brahiocefaličnih pasem (mops, angleški in francoski buldog, bostonski terier, ši-cu, pekinčan), ki se zaradi anatomije glave in zgornjih dihal težje in počasneje predihajo. Na njih je v vročih poletnih mesecih potrebno še posebej paziti. Večjo mero pozornosti potrebujejo tudi mladički in stari psi, pa taki s patologijo dihal ali kakšnim drugim obolenjem. Sicer pa pozor, do pregretja organizma lahko pride pri kateremkoli psu, tudi tistem zdravem iz neranljive skupine.

Vročinski udar pri psu je je s prilagojenim življenjskim režimom v poletnih mesecih moč preprečiti.  To, da psa ne puščamo v avtomobilu, ki se izjemno hitro pregreje, je večina skrbnikov že ponotranjila, prav tako, da se na sprehode odpravimo zgodaj zjutraj in pozno zvečer, tekom dneva pa zgolj za opravljanje potrebe in še to zelo hitro. Pomembno pa je vedeti, da lahko do pregretja pasjega organizma pride tudi v manj očitnih situacijah, pa tudi to, da za pregretje ni nujna zgolj visoka temperatura okolja, ampak je lahko vzrok tudi visoka intenzivnost gibanja in posledično sproščanje toplote v mišicah.

Pasji skrbniki velikokrat menimo, da bo žival že vedela kaj je dobro zanjo – pa žal, vsaj pri regulaciji telesne temperature, ni nujno tako. Floki se morda ne bo umaknil iz sonca, ko bi bilo to zanj še zdravo ali ne bo nehal notorično divjati za frizbijem preden bo njegovo telo zaradi povišane temperature omagalo. Naloga in skrb pasjega človeka, predvsem v vročim mesecih, je, da Flokiju onemogoči samoškodljivo ravnanje.

Da je pes v vročinski stiski, predstopnji samega udara, lahko posumimo, ko se spremeni vzorec njegovega dihanja, žival sope, umiri se, je utrujena in žejna. V takem primeru jo hitro umaknemo v hladno, senčno okolje in prenehamo z aktivnostjo. Psa skrbno opazujemo, dokler nismo prepričani, da je z njim vse kot mora biti.

Ko se pojavijo močno sopenje, široko odprt gobec, iztegnjen jezik, močno slinjenje, letargičnost in zmedenost, nekoordinirano gibanje, bruhanje, krvava driska in izguba zavesti, takrat je vročinski udar tu. Izjemno resno stanje, življenjsko ogrožajoča urgenca, ki se žal lahko konča tudi s smrtjo živali. Ob vročinskem udaru so prizadete vse celice telesa in opozorilo, ki kroži v javnosti Pozor, skuhan pes! ni daleč od resnice – telo se zaradi povišane temperature dejansko skuha in posledice se lahko pokažejo v obliki sistemskega vnetnega odgovora šele potem, ko je žival že stabilizirana.
Ob prvih znakih vročinskega udara je potrebno psa umakniti iz vira toplote - na hladno ali v senco in pričeti z ohlajanjem. V pomoč naj bo rektalni termometer, s katerim se spremlja temperatura psa, ki lahko v dani situaciji doseže 41 stopinj Celzija ali več. Ko ta pade na normalnih 39 stopinj Celzija je z ohlajanjem potrebno prenehati, da živali ne podhladimo. Ohlajamo s hladno vodo (ne ledeno), po tačkah, vratu in mednožju, kjer potekajo velike žile, po trebuhu, da čimprej ohladimo notranje organe. Pod psa lahko položimo hladno mokro brisačo, ki jo ob vsakem pregretju menjamo in vklopimo ventilator, če je v bližini. Če pes ni pri zavesti ga položimo na bok, mu iztegnemo glavo in potegnemo jezik iz gobca, da osvobodimo dihalne poti. V primeru da ne bruha in je pri zavesti mu lahko v manjših količinah ponudimo hladno vodo za pitje. Šele ko je prizadeti pes stabilen in ko je rektalna temperatura padla na normalo  pohitimo do veterinarja – nič narobe, če ga že obvestimo, da smo na poti. Pes po vročinskem udaru je kritičen pacient in bitka za njegovo življenje samo z normalizacijo telesne temperature še zdaleč ni dobljena.

Pa lepo in zdravo poletje!