Mačji ugriz

Čeprav kosmati maček Miki večino dneva preleži pred akvarijem in mu pozornost tu in tam zbudi le kak svež piščančji srček,  pa zna – brez skrbi – Miki pokazati tudi svojo tigrsko plat. V trenutku ogroženosti, ko bi ga skušal kak gostujoči maček nepremišljeno pregnati iz njemu lastnega ozemlja, zna Miki še kako pokazati zobe. Ne boj, mesarsko klanje, ki nemalokrat sledi, nato velikokrat privedejo Mikija ali njegovega nasprotnika do veterinarja. Mačje ugrizne rane, pa čeprav na prvi pogled delujejo še tako nedolžno, znajo biti namreč tudi presneto zahrbtne.  Čeprav je včasih med ljudmi krožila fama, da je živalska slina zdravilna in da si lahko maček z lizanjem rane slednjo tudi pozdravi, žal dandanes čisto ne vzdrži. Mačji gobček je namreč pravi raj za kakšnega mikrobiologa s kopico bolj ali manj nevarnih mikroorganizmov, ki nedvomno sodijo v ustno votlino in ne v rano. Kaj kmalu zatem, ko maček z ostrimi in tankimi zobmi predre kožo in vnese vanjo mikrobe iz ustne votline, se vbodna rana zapre in zaceli. Pod zaceljeno kožo se zatem ustvarijo takorekoč brezkisični pogoji, pravi raj za določene, še posebej nevšečne  bakterije, ki se nato intenzivno razmnožujejo. Lastnik največkrat opazi posledice mačjega pretepa pozno, ponavadi šele, ko na mestu ugriza že zatipa ognojek. Ta je pogosto boleč, otečen, iz njega se lahko izteka gnoj, včasih pa je celo precej poškodovana tudi  koža nad njim. Deli mačjega telesa, ki so v bojih  največkrat na udaru, so tačke, vrat in rep. Pripeti se tudi, da lastnik ugriza ali ognojka zaradi gostega mačjega kožuha niti ne opazi,  nasprotno pa postane pozoren na spremenjeno stanje živali, največkrat neješčnost. Ko se mačje telo bori z invazijo mikrobov je pričakovati, da se dvigne tudi telesna temperatura, žival tako postane depresivna, ne tekne ji niti najljubša hrana. 

V primeru, da sta okolnje tkivo in koža nad ognojkom že močno prizadeta, je ognojek potrebno tudi kirurško sanirati, sicer lahko zadostujejo toaleta rane in zdravila. Glede na pestrost bakterijske mikrofloire v mačjem gobčku ni nič nenavadnega, če je infekcija zahrbtna – takrat je potrebno iz ognojka ali rane  odvzeti  mikrobiološki vzorec in v laboratoriju določiti tip bakterije, ki povzroča nevšečnosti. Z laboratorijskim rezultatom lahko nato veterinar vpelje ustrezno zdravljenje.

Za konec bi omenila le še to, da se ugrizne rane in posledični ognojki najpogosteje pojavljajo pri nekastriranih živalih, predvsem samcih, ki klonejo v brezkompromisnih bojih za ozemlje in družice.