Pasja kuga

Pasja kuga je izjemno nevarna nalezljiva bolezen psov in nekaterih drugih zveri. Povzroča jo virus iz družine Morbilivirusov, bolezen pa prizadene malodane ves organizem. Najbolj na udaru so dihala, prebavila in živčni sistem psov, prognoza bolezni pa je zelo slaba in se za velik odstotek živali konča smrtno.  
Vir okužbe so v največji meri okuženi psi in divje živali (jazbec, volk, lisica, kuna). Bolezen se najpogosteje prenaša kapljično ali po zraku preko dihal s smrkanjem ali kašljem okuženega psa ali divje živali. Neposreden vir okužbe je lahko tudi skupna uporaba posodic za vodo in hrano ter igrač, sicer pa so kužni vsi izločki (urin, kri, slina). Okuženi psi lahko izločajo virus mesece, mladički pa se lahko preko placente okužijo od pasje mame že v času brejosti.
Virus uničijo toplota in izsuševanje, odporen pa je proti nizkim temperaturam in vlagi, zato je pojav bolezni pogostejši v mrzlih in vlažnih mesecih leta.
Pasja kuga je nevarna za necepljene pse vseh starosti, so pa mladički do štirih mesecev še posebej ogroženi.
Inkubacijska doba, se pravi čas od okužbe do izbruha bolezni, je nekje dva tedna.
Bolezen se lahko kaže v različnih oblikah, njen potek pa je poleg starosti odvisen tudi od odpornosti psa.
Na začetku bolezni se pri psičku pojavi voden ali gnojen izcedek iz oči, pride do povišanja telesne temperature, žival je malodušna, apatična, njen apetit je zmanjšan. Pojavi se izcedek iz nosu in kašelj, prebavila odgovorijo z bruhanjem in drisko, ko virus doseže živčni sistem, pa se pridružijo še nevrološki znaki - trzanje mišic, hoja v krogu, krči, delna ali popolna paraliza mišic. Virus lahko prizadene tudi blazinice tačk, ki se odebelijo in otrdijo.
Psom, ki imajo to srečo, da bolezen prebolijo, pa ta navadno pusti posledice za vse življenje.
Specifičnega protivirusnega zdravila proti pasji kugi ni, je pa učinkovita preventiva v obliki cepljenja. To je še posebej priporočljivo zaradi resnosti bolezni in posledic, ki jih ta lahko pusti pri preboleli živali. Po ustrezni cepilni shemi cepimo že mladičke, nato pa s cepljenjem nadaljujemo tudi pri odraslih živalih.
Ker ni zdravila, se k oboleli živali udarno pristopi s podporno terapijo in preprečevanjem naknadnih okužb. Pomembno je, da se omili in zaustavi izgubljanje telesnih tekočin z bruhanjem in drisko, da se dehidracija intenzivno regulira z vnosom tekočin, elektrolitov in da se organizem krepi z dodajanjem prehranskih dodatkov. Zelo pomembna je zgodnja diagnostika bolezni in hitro zdravljenje, saj je izid bolezni potem, ko le-ta že preide v živčno obliko, klavrn.

Tanja Usar, dr.vet.med.